GEA, Oktober 2005

Raznolikosti smrekovških poti

Smrekovško pogorje je del predalpskega sveta na vzhodni strani Kamniško-Savinjskih Alp. Na zahodu se prične z Belo pečjo pod Raduho, njegov vzhodni rob je Sleme in nad tem se dviguje Plešivec. Pogorje je poimenovano po Smrekovcu (1577 m), čeprav je njegov najvišji vrh Komen (1684 m) ali Kamen v koroškem narečju.

Naravne posebnosti pogorja so splet različnih dejavnikov, ki se danes zrcalijo v njegovi raznolikosti. Po smrekovških poteh je mogoče hoditi kot geograf, geolog, botanik, ornitolog, gozdar ali preprosto kot ljubitelj narave; za vsakega pa se najde precej zanimivega.

Edino vulkansko pogorje v Sloveniji

Glede na to, da smo v Sloveniji vajeni odkrivati predvsem karbonatno geološko podlago in da smo dežela raznovrstnih kraških pojavov, so nam kamnine vulkanskega nastanka prava redkost. Pa jih imamo, tudi slovenska geološka zgodovina je imela svoja burna leta, ostanke zadnjih vulkanskih delovanj preučujejo prav na Smrekovškem pogorju.

Pojavi vulkanizma nastajajo ob premikanju litosferskih plošč, ki sestavljajo površje našega planeta. Plošče zaradi različne debeline in gostote »plavajo« po zemeljskem plašču, pri tem se razmikajo, spodrivajo ali trčkajo druga ob drugo. Njihovo gibanje se uravnava v prelomnih conah, kjer je aktivno vulkansko delovanje, v morskih bazenih se kopičijo usedline (sedimenti), ki ob dvigovanju postajajo kopno. Osrednja prelomna cona, ki, širše gledano, loči afriško in evropsko tektonsko ploščo, se imenuje periadriatski lineament in poteka ob severnem vznožju Smrekovškega pogorja. Ob periadriatskem lineamentu izdanjajo globočnine (tonalit, granodiorit) podobne starosti, kot so smrekovške predornine. Smrekovški vulkanizem je deloval v terciarnih obdobjih oligocenu in miocenu. Smrekovško pogorje je danes največje sklenjeno območje vulkanskih kamnin iz oligocena pri nas. Vulkanizem je potekal v morskem okolju, sestava magme se je med vulkanskim delovanjem spreminjala. S tem se je spreminjala tudi sestava nastajajočih kamnin, med smrekovškimi predorninami sta najbolj značilna andezit in njegov tuf.

Botanična posebnost

Zaradi kamninske podlage so se razvile rastlinske posebnosti, ki jih najdemo na Smrekovcu. Na pogorju je bilo do sedaj evidentiranih 358 rastlinskih vrst, kar je približno desetina vseh rastlinskih vrst Slovenije. Botanična posebnost je v tem, da tod uspevajo rastline, ki jih sicer v Sloveniji ni oziroma so izjemno redke. Razlog je podlaga iz vulkanskih kamnin in lega. Vršni del pogorja sega namreč nad gozdno mejo, klima območja je pod vplivom alpskih in obrobnih celinskih potez. Kot rastišča so pomembna travišča vršnega dela, najzanimivejša so rastišča naskalne in močvirske flore, ki je nastala ob napajališčih živine (kali) ali naravnih mlakah z zamočvirjenim obrežjem. V  vlažnih predelih bomo spoznali živorodni kamnokreč, endemno podvrsto zvezdastega kamnokreča. Na travnikih je poleg volka, prevladujoče vrste trave, najti značilne cvetnice: arniko, brkato zvončnico in gorsko sreteno. V zgodnji pomladi bomo naleteli na cvetove kochovega svišča ali belega kosmatinca. Praprot alpska vudsovka, kuštravi in najmanjši jeglič uspevajo tukaj zaradi njim primerne podlage. K barvitosti pridajo še belocvetna katančevolistna penuša, pisane preproge alpske zvončice ter grmički alpske azaleje.

Življenjski prostor redkih živali

V smrekovških gozdovih je najti precej zavarovanih vrst, prenekatere imajo tukaj stalno mesto, pri drugih je območje samo postaja na njihovi selitveni poti, spet tretje se tu zadržujejo le občasno, saj domujejo v drugih predelih. Takšni sta npr. divja mačka in ris, na svoji poti proti Alpam se pojavi rjavi medved. Planinski zajec je tod stalni prebivalec. Sicer živi nad gozdno mejo, toda ob hudih zimah si išče zavetje in hrano v gozdovih. Iz družine gozdnih kur so stalno prisotni gozdni jereb, divji petelin in ruševec. Vse tri vrste veljajo za neprilagodljive, kar pomeni, da se ne morejo prilagoditi spremembam ali škodljivim vplivom iz okolice, temveč enostavno izginejo, če je sprememb preveč. Pogoja za njihov obstoj sta bogato gozdno podrastje in mir. Ruševec živi v pasu ruševja, nizkih borovcev, od tod izhaja njegovo poimenovanje. Vlagoljubna vegetacija v senčnih in vlažnih predelih, naravne mlake in kali omogočajo ustrezne življenjske razmere dvoživkam, kot so: hribski urh, navadna krastača, zelena žaba, sekulja, pupki; nekoliko višje živi planinski močerad. Bogastvo vodne favne se kaže v velikem številu vrst iz skupin vodnih bolh, rakov ceponožcev, vrbnic in mladoletnice, pri slednjih je ugotovljenih kar  sedem vrst iz skupine alpskih endemitov.

Smrekovško pogorje je največje sklenjeno območje divjega petelina v južni Evropi. Plemenita ptica, sicer zavarovana, postaja zaradi vse večjih pritiskov na naravno okolje vedno bolj ogrožena. Glavna dejavnika ogroženosti sta spreminjanje življenjskega prostora (gozda) in nemir.

Zeleno in vodno bogastvo

Smrekovško pogorje prekrivajo obsežne gozdne površine. Prevladujoča drevesna vrsta je smreka, ki jo sicer vnesel človek. Vse do druge svetovne vojne so takratne veleposestniške gozdove pospešeno krčili in zasajevali smreko. Med drugim so bukov les uporabljali tudi za oglarjenje, od česar se je še ohranilo nekaj sledov. Npr. ime planine Roma naj bi pridali italijanski oglarji, ki so svoje prebivališče šaljivo krstili po svojem glavnem mestu. Na italijanske delavce spominja tudi t. i. »Laška cesta«, oglarjenje pa dokazujejo najdeni ostanki v sedimentih ponorov v dolini Zaloke. Prvotni naravni bukovi gozdovi so tako danes omejeni le na manjše površine v težje dostopnih legah. Zanimivo je rastišče cemprina na Pudgerskem, ki je dendrološka posebnost, saj je edino samoniklo rastišče te vrste bora pri nas.

Poleg gozda je pomemben naravni vir na pogorju tudi voda. V nasprotju z drugimi slovenskimi gorskimi območji je tukaj veliko površinskih voda, razlog je seveda v slabo prepustni podlagi. Vode s površja se zbirajo v izdatnih potokih, kot so Ljubija, Štajerska in Koroška Kramarica, Javorski potok, Bistra, Krumpah in Žep. Svojčas so ti potoki gnali številne mline in žage. Žagarstvo je bilo v drugi polovici 19. stoletja glavni vir zaslužka, mlini so zagotavljali samooskrbo kmetij. Nekaj površinske vode na stiku s prepustno karbonatno podlago ponika v podzemlje in se pojavi v dolini kot kraški izvir, mnogi med njimi so pomembna vodna zajetja. Izrednega pomena so tudi stoječe vodne površine, ki so življenjski prostor ogroženih dvoživk in žuželk, tod rastejo redke rastlinske vrste.

»Ko boš tukaj, pa veselo zaukaj!«

je zapisal Rudolf Badjura, ko v svojem Zimskem vodniku po Sloveniji (l. 1934) vabi »slovensko zimsko turistiko na prelestne zimske poti.« Ne samo pozimi, smrekovške poti so zanimive v vseh letnih časih. Njihovo raznolikost nam odkrivajo naravne posebnosti pogorja, ki so edinstvene, in nam hkrati nalagajo skrb in odgovornost k njihovi ohranitvi. Skladno s časom, v katerem živimo, pa pestijo naravno okolje Smrekovškega pogorja vse močnejše preobremenitve sodobnega sveta, na katere nas v zadnjem času opozarjajo pobude civilne družbe (glej: www.smrekovec.net). Ohranitev slovenske naravne dediščine je namreč naša skupna dolžnost in, ne nazadnje, varna naložba v prihodnost.

Besedilo Martina Pečnik, fotografije Milan Cerar, Tomo Jeseničnik