Tisto o vročih poletnih vikendih smo to leto nekako že odrinili na stran, pa vendar je bilo upanje na kolikor toliko stanovitno vreme večje. Zato je v petek zvečer padla dokončna odločitev vodnikov Primoža in Janeza – seveda gremo! Pa nas je šlo, dvajset avanturističnih planincev, ki nam napoved o dežju in izredno slabemu vikendu ni prišla do živega. Po dolgih petih urah vožnje smo prispeli do parkirišča ob visokogorski planini Fane Alm (1.739 m) v Italiji. Močni nalivi, ki so nas spremljali med potjo so ponehali, sonce se je le s težavo prebijalo skozi sive megle. Naš prvi cilj je bila koča Brixner Hütte (2.282 m), kamor smo, v spremstvu zelenih vrhov, čudovitih slapov, ki so si po pobočjih utirali svojo pot, prispeli po cca. uri hoje. Pot so popestrile še družine »debelušnih« svizcev. Zaradi prihajajoče nevihte, ki je območje zajela po cca. treh urah, se na prvega tritisočaka Warmaulspitze (Cima di Valmala) 3.022 nismo povzpeli. Kljub temu smo tega dne uživali ob čudovitem dvournem pohodu po bližnjih, nekoliko nižjih hribih. Za konkretno dozo smeha pa je poskrbela čreda ovac, ki nas je spremljala, kot bi bila del naše skupine. Noč je bila burna, dež je vztrajno tolkel po oknih, vendar je precej močen veter poskrbel za preobrat vremena, saj so bili zgodaj zjutraj vrhovi čisti. Časa nismo izgubljali, po zajtrku smo se usmerili proti našemu cilju, tritisočako Picco della Croce (Wilde Kreuzspitze) 3.132 m. Približno uro smo se strmo vzpenjali po drobirju in prečili nekaj snežišč. Na sedlu Passo Val di Nebbia (Rauchtaljoch) 2. 807 m se je odprl razgled na visokogorski biser, ki je s svojo kraljevsko modrino bodel v oči, Lago Sevaggio (Wilder See)  2.538 m. Nadaljnji strm vzpon v družbi goste megle, nato pa vrh, in to tritisočaka, za veliko koga prvič v življenju, je bil osvojen. Vetrovni sestop do jezera je nudil fenomenalno kuliso. Daljši postanek ob jezeru nas je napolnil s spomini o pravljični pokrajin z neštetimi odtenki zelene, pisanim cvetjem in žuborečimi potočki, ki se zlivajo v ledeno globino. Preostanek poti nas je vodil po ozki stezici, ki se je vila pod prostranimi pobočji vršacev zavitih v meglo, vse nazaj do planine Fan Alm, kjer smo naš dvodnevni izlet tudi zaključili. Kljub muhastemu vremenu čarobno preživeta tura med super družbo in pod okriljem izkušenih, vedno nasmejanih in pozitivnih vodnikov. Še več takšnih vzponov.