25. decembra je božič, praznik Kristusovega rojstva, ki pa se v Cerkvi ni zlahka uveljavil. Dolgo se niso mogli sporazumeti, kdaj bi naj bil dan Kristusovega rojstva, nazadnje so se vendarle odločili za noč od 24. na 25. december. Ta čas se je pokril s poganskim praznikom rojstva nepremaganega Sonca. Ker so praznovanje rimskega zimskega kresa enako veselo praznovali tako pogani kakor kristjani, se je Cerkev tem raje odločila za ta dan, ko naj bi veseli dogodek Kristusovega rojstva prekril poganski spomin mladega Sonca. Cerkev je tudi upala, da bo z novim praznikom pregnala glasne poganske obhode saturnalij (od 17. do 23. decembra) in januarskih kalend (1. januarja), kar pa ji ni popolnoma uspelo.

Božič je dolgo ostal praznik, ki so ga obhajali samo v cerkvah, od 14. stoletja dalje ga srečujemo tudi v ženskih samostanih, šele barok in protireformacija pa sta božični praznik približala družini in prenesla cerkveno praznovanje v meščanske in kmečke domove. S koledniškimi igrami, čudovitimi božičnimi pesmimi in z jaslicami je postal božič - poleg velike noči - največji praznik večini Slovencev.

˝Na božič vetrovno, ob letu bo sadja polno,˝ pa je ljudska vremenska modrost, ki velja za današnji dan;